Zgodovina mesta
Zgodovina mesta
Ferdo Gestrin
NASTANEK TRGA IN MESTA RADOVLJICE
(vir: Radovljiški Zbornik 1992, str. 30-35)
Radovlijca je bila po mnenju L. Hauptman.na neznatna vas in se je o njej do konca 13. stoletja komaj kaj slišalo.l Res se zdi, da se vse do leta 1296 niso ohranili (ali jih ni bilo) viri o njej. Toda vas v navedenem času že ni bila več nepomembna. V tem letu se namreč omenja cerkev sv. Petra v Radovljici (na pomolu) kot sedež prafare, ki je zaobjemala skoraj celotno radovljiško zemljiško gospostvo. Po odhodu Madžarov je oglejski patriarhat tja do tretje četrtine 11. stoletja povsem uredil cerkvene zadeve in organizacijo na tem prostoru. Po mnenju J. Hoflerja naj bi "radovljiška" prafara obstajala že pred letom 1004, njen sedež je bil v cerkvi sv. Klementa v Rodinjah, ki se prvič omenja v virih leta 1163 oziroma okoli 1173. Pod matično prafarno cerkev je sodila krstna cerkev sv. Janeza Krstnika v Zasipu, kjer je bil prehod čez Savo mogoč tudi peš, in med drugimi cerkvami tudi cerkev sv. Petra v Radovljici (na pomolu). Kdaj se je sedež prafare prenesel k cerkvi sv. Petra v Radovljici, ne vemo. Vsekakor se je to zgodilo med letoma 1173 in 1296, ko je prafara že v Radovljici (plebs sancti Petri) in poznamo tudi že njenega župnika (plebanus Laurentius).
S prenosom prafare iz Rodin v Radovljico, na kar so verjetno vplivali Ortenburžani, ki so se tudi pozneje dolgo časa potegovali za patronatske pravice nad njo, je naselbina vsekakor veliko pridobila. Farno središče v Radavljici je dobilo povezovalno vlogo v ortenburški posesti na Gorenjskem na obeh straneh Save. Postajalo pa je tudi vedno bolj važno sejemsko prizorišče. Tu je bil ob proščenjih letni sejem (Kirchtag), ki se je ohranil kot letni mestni sejem še ves obravnavani čas. Še do konca 16. stoletja in čez je imel podoben značaj, kakor ga je imel ob začetku. To je bil predvsem živinski sejem (govedo in drobnica), čeprav so na njem prodajali ali zamenjevali tudi drugo blago. Prostor na pomolu pred cerkvijo je za to nudil dovolj potrebnega prostora. Ta del Radovljice ni bil samo cerkveno, ampak je postajal tudi tržno središče širšega območja v času, ko je na Slovenskem po nastanku mest in meščanstva začenjal proces komercializacije prodirati tudi na podeželje in se uveljavljati znotraj zemljiških gospostev (začetek prehajanja na denarne dajatve). S tem so se ustvarjali pogoji tudi za nastanek trga in pozneje mesta v Radovljici. Toda k temu so pripomogle tudi splošne razmere na zemljiškem gospostvu in njegovem širšem območju, prav tako pa težnja zemljiškega gospoda, ki je imel koristi od tega.
Od začetka 14. stoletja dalje se je počasi zaključevala kolonizacija na gospostvu in tudi po Dolini proti zahodu. V istem času je začenjala rast poklicnega železarstva v Kropi, Kamni Gorici in Kalnici, ne mnogo pozneje tudi v Dolini od Javornika in Save do Bele Peči. Odprla so se nova pota in stekla je trgovina v zvezi z oskrbo novih rudarskih in fužinarskih krajev in prodajo železa in železnih izdelkov. Nastanek nove tržne naselbine je postajal samo po sebi nujen. To je navedlo Ortenburžane, da so si ustvarili na svojem gorenjskem zemljiškem gospostvu tržno naselbino. Doslej je v literaturi prevladovalo mnenje, da je treba ustanovitev tržne naselbine postaiti v čas pred letom 1343, ko se Radovljica kot trg prvič omenja v virih.4 B. Otorepec pa je na osnovi listine, ki jo sedaj hrani Arhiv Slovenije, postavil zgornjo mejo nastanka trga za desetletje nazaj v leto 1333. Prve dni tega leta sta namreč radovljiški tržan Nikolaj Gramaflanz (Niclaw Gramaflanz purger ze Radmansdorf) z ženo Jero, hčerko manjšega gorenjskega viteza, za 18 mark oglejskih denaričev prodada Merklinu Polhograjskemu dve kmetij.na Klancu pri Kranju. Listino je pečatil trški gospod grof Albreht Ortenburški, med pričami pa so bili poleg drugih radovljiški župnik in ortenburški ministeriali iz Mošenj, Poljč, Lancovega, Podvina in Lesc. Možnost, da je Radovljica postala trg res že v času Henrika Kanoškega, je dopuščal tudi L. Hauptman. Verjetnost teze povečuje besedilo iz leta 1320 “dorf pei Radmansdorf”. ki ga je razumeti: vas je prvotno vas Radovljica, poznejši Predtrg, Radovljica je tržna naselbina. Nastanek trga kaže torej postavljati že pred to leto.
Trg so na novo in po načrtu ustanovili Ortenburžani na ozkem pomolu na robu Radovljiške ravnine vrh strme savske terase s strmim pobočjem proti Savi in z Dolom (potoka Suhe) na drugi strani. Na njegovem vzhodnem delu je že bila cerkev sv. Petra kot župnijska cerkev in grad ter morda posamezne kmetije kot sestavni del vasi Radovljice onstran Dola. Tržna oziroma pozneje mestna naselbina s podolgovatim, smeri pomola prilagojenim tržnim prostorom, okoli katerega so bile razporejene hiše tržanov, še posebej načrtno ob savskem robu pomola, torej ni nastala neposredno iz vasi, čeprav je bil del okoli cerkve in gradu vključen vanjo. Iz tega bi zaključili, da so Ortenburžani turni prostor oziroma za tržno naselbino izbrali zlasti iz upravnih, strateških in gospodarskih vidikov. S trgom so v enem kraju združili cerkveno in svojo zemljiškoposestno upravo, saj je bil nato v Radovljici sedež zgornjega urada z upraviteljem (ambtman) in gradom. Po drugi strani je Radovljica s svojo sred.iščno lego na neki način povezovala oba dela ortenburške radovljiške posesti na obeh straneh Save. Lega na pomolu, ki je bil od.prt v Radovljiško ravnino samo na severozahodni strani, je dajala trgu, ki je bil morda le deloma utrjen, sama po sebi precejšnje obrambne možnosti. Seveda je bil nastanek tržne naselbine v največji meri posledica gospodarskih tokov in ne zgolj zgoraj navedenih teženj zemljiškega gospoda. Trg je sicer nastal nekoliko stran od neposrednih tedaj obstoječih glavnih prometnih smeri in poti, pa vendar v odnosu na okolna mesta - Kranj in freisinško Škofjo Loko - v primerni potovalni oddaljenosti. Trg je bil dalje sorazmerno blizu dvema nastajajočima železarskima področjema, ki sta prinašali nove gospodarske spodbude, in prav tako ne preveč oddaljen od sicer zavoljo značilnost.i tal težje prehodnih povezav s Koroško prek Ljubelja in nekoliko pozneje tudi Korenskega sedla ter prek Bohinja in tudi Škofje Loke ter drugih poti v smeri proti morju. Skozi naselje je vadila neposredno samo pot, ki je potekala po eni strani po pomolovem pobočju proti 75 metrov niže tekoči Savi ter povezovala trg prek mostu s Pustim gradom, z rudarski,mi in fužinarskimi kraji pod Jelovico in šla dalje proti Škofji Loki; po drugi stran.i pa je vodila na severozahodnem delu trga iz naselja proti Lescam in po Radovljiški ravnini proti Begunjam. V bližini trga Radovljica je tekla le pot, ki se je odcepila od deželne ceste (od Kranja proti Dolini) in vodila skozi staro vas RadovIjico (Predtrg) proti Lescam, čez most na Savi proti Bledu in Bohinju. Toda z nastankom trga se je promet začel usmerjati na Radovljico.
Trg, ki se je že za Ortenburžanov uveljavil v lokalni sredini, je pod krajšo oblastjo naselbini naklonjenih Celjskih grofov (ok, 1420 - 1456) notranje utrdil svoje pravice in se gospodarsko povzdignil. Za vlade cesarja Friderika III., ki je po Celjanih podedoval tudi Radovljico, pa je trg prerasel v mesto. Ker se ni ohranila listina o povzdigu trga v mesto, ki pa najverjetneje sploh ni bila izdana, je bil prehod v mesto izvršen bolj “via facti, ter naknadno sankcioniran s strani deželnega kneza, posledica tega pa je zgodovinski problem, kdaj točno je Radovljica postala mesto. Med avtorji je prevladalo mnenje, da se je to zgodilo na prehodu s konca 15. na začetek 16. stoletja, kot leto, pred katerim je že mesto, pa so označevali leto 1510; glede spodnje letnice so bila mnenja deljena in gredo od 1478 do 1498. Posemazni avtorji pa so nastanek mesta postavljali v drugo polovico 15. stoletja v čas turške nevarnosti oziroma pred konec srednjega veka.
Vsekakor moremo trditi, da je Radovljica postala mesto že pred koncem srednjega veka. Leta 1496 je namreč deželni glavar Viljem Turjaški, ki je po položaju nedvomno poznal resnično stanje v deželi, naslovil pismo sodniku, in svetu mesta Radovljica v zvezi s trgovino po nenavadnih poteh in njeni prepovedi. V zvezi s tem dejstvo, da se v radovIjiškem urbarju iz leta 1498 omenjata samo vas in trg Radovljica, nikjer pa mesto, nikakor ni pomembno, kajti besedilo urbarja je prepis precej starejšega urbarja (vsaj izpred leta 1485). Prehod iz trga v mesto bi mogli postaviti že pred to leto. Na osnovi maloštevilnih podatkov iz tega obdobja se kaže naslednja podoba: oznaki trg in mesto za Radovljico se uporabljata menjaje, kar se je pokazalo tudi v drugih primerih. Prvi je za Radovljico uporabil naziv mesto cesar Friderik III. v pismu kranjskemu deželnemu glavarju 18. januarja 1478 (“... als die veindt vnser stat Rattmannstorff ingehabt haben....”). Toda tri dni pozneje mu je Radovljica samo trg, ko je dovolil, ,da se “un dem bemelten vnsern markhtu naseljujejo ljudje s podeželja. Posredno se Radovljica šest let pozneje, leta 1484. spet označuje kot mesto. Tedaj je dal cesar v zakup radovljiško zemljiško gospostvo skupaj z deželskim in mestnim sodiščem (“vnd statgericht daselbs”). V listini iz leta 1504 se spet pojavlja RadovIjica z oznako mesta. Ker pa poznamo samo nemški reverz latinskega originala, ki se glasi “Richter und Schreiber der Stadt Radmansdorf in Krain”,je podatek za obravnavo trenutno neuporabljiv. Od leta 1510 pa se oznaka za Radovljico za.res redno uporablja. Poleg teh podatkov je k reševanju problema nujno pritegniti širše dogajanje v 70. letih. Kakor Celjani je tudi Friderik III., Radovljici podeljeval razne pravice, poleg drugih nedvomno tudi iz fiskalnih razlogov. Med najvažnejše je gotovo šteti leta 1473 dano pravico prisilne poti: vsi so morali z blagom skozi Radovljico in tam plačali mitnino. To je bila pomembna pravica za naselbino, ki so jo deželna cesta in druge poti deloma obšle.
V tem času vsakoletnih večkratnih turških vpadov je Radovljici grozila tudi turška nevarnost. Leta 1475 so se Turki ob svojem pohodu po Gorenjskem nevarno približali naselbini, v nevarnosti je bila tudi naslednje leto, ko so se turške čete po Gorenjski usmerjale na Koroško. Radovljica, ki je bila pred tem v glavnem odprt trg, zavarovan le deloma, med drugim z jarkom na severozahodni strani pomola, kar vir navaja v zvezi z bojem za celjsko dediščino, se je v teh letih, tako sodimo, v celoti obdala z obzidjem. V zvezi s turško nevarnostjo in vsekakor tudi z utrjevanjem je cesar Friderik III. dovolil dve leti pozneje, da se ljudje s podeželja nemoteno doseljujejo “in dem bemelten vnsern markht”. Naselbina je morala biti tedaj že obzidana in utrjena, ker bi bila sicer taka odločitev nepotrebna. Ne smemo spregledati, da so tedaj dobila pravico doseljevanja s podeželja mesta Kamnik, Novo mesto, Višnja gora, ki je istega leta postala mesto, in morda tudi Kranj. Po vsem tem bi mogli upravičeno soditi, da je cesar v času, ko je zavoljo turške nevarnosti podelil mestne pravice odprtim trgom Kočevju (1471 ), Krškemu in Ložu (1477) ter Višnji Gori (1478), to storil tudi z Radovljico.
Pomembno za naše vprašanje pa je verjetno tudi naslednje. Pred letom 1473 sta v trgu kot upravni instituciji nastopala samo sodnik in občina občanov (npr. 1414 mit dem Richter zu Radmanstorff vnd den purgern daselbs geschaffen hat...” ali 1455 “Richter vnnd purger zu Ra;dmansdorff.) Od tega leta naprej pa se redno pojavljajo vse tri v mestih običajne samoupravne institucije: sodnik, svet in občina meščanov (npr. 1470 Richter, Rathe vnd vnsern burgern gemainlich zu Radmansdorf. Po vsem povedanem bi mogli upravičeno skleniti, da se je prehod iz trga v mesto izvršil v 70. letih 15. stoletja, ko je zavoljo protiturške obrambe več odprtih trgov dobilo mestne pravice in se obdalo z obzidjem. Radovljioi se je to zgodilo v letih 1473; torej v drugi polovici 15. stoletja, kar je trdil tudi že M. Kos.
Po ustanovitvi trga na pomolu od okoli 1320-33 naprej se je začelo v vsakdanjem življenju razlikovanje vasi in trga, kar se je kazalo tudi v virih, čeprav se sprva obe naselji poimenujeta z istim imenom, Radovljica. Prvič se je to zgodilo, kakor smo že spoznali, leta 1320 (dorf pei Radmansdorf). Toda že konec istega stoletja se začenja za vas pojavIjati novo poimenovanje oziroma se vas jasno oddvaja od trga, od trškega naselja (npr. 1394 marec 12 in maj 25: “vor dem markht ze Radmanstorf”; 1394 nov. 11: ·wor Radmansdorf im dorf,·). V naslednjem stoletju se za staro vas Radovljico začenja že pogosteje uporabljati ime Predtrg (vor dem markht), kar je bila sprva le prostorska oznaka vasi pred trgom, ki pa se sicer občasno še vedno imenuje s stanim imenom (npr. 1422: “in dem dorf vor dem markcht Radmansdorff” ; 1428: “ein huben vor dem markgt” 1436: ·"dorf vor dem markcht Radmansdorf", dorf vor Radmansdorf; 1498: “Radmansdorf im dorf.” “Radmans dorff markcht vnnd darff”). Trg je seveda ves čas Radovljica: pomembnejše naselje ga je prevzemalo samo zase. Za vas pa se že pred koncem srednjega veka povsem jasno utrjuje ime Predtrg (npr. 1498 im dorff Radmanstorf, vor dem markht). Tudi župan v vasi z imenom Rupreht (suppan im dorff zu Ratmanstorf) se istega leta označuje kakor Rupreht iz Predtrga (Rueprecht vor dem markht). Proti koncu 16. stoletja se je ime Predtrg za poprejšnjo vas Radovljico že povsem uveljavilo. Posamezniki se namreč označujejo kot prebivalci Predtrga. Tako je bilo s Sholastiko, hčerko Čudeža, iz Predtrga (Sholastica des Wunders von dem marckht selliger Tochter), ki je imela pri Obli Garici njivo v velikosti poldnevne obdelave. Proces imenskega razdvajanja je bil v tem času zaključen; vas se imenuje Predtr oziroma mesto je ves čas Radovljica. Vendar je treba pripomniti, da se je pod vplivom mestnega statusa vas Predtrg v urbarju iz leta 1579 pojavila tudi pod imenom Forstat, torej kot predmestje. Vendar se to poimenovanje ni uveljavilo za vas Predtrg, pač pa srečamo oznako Forstat za poznejše resnično radovljiško predmestje, za Podmesto, ob cesti po strmem bregu pomola proti Savi.
Mestni gospod trga in pozneje mesta Radovljica je bil lastnik radovljiškega zemljiškega gospostva, nastopali pa so kot taki tudi tisti, ki so imeli gospostvo v zastavi oziroma imetniki zakupa, kar je bilo pogosto v času Habsburžanov. O tem zelo jasno govori listina iz leta 1333, katere izdajatelj je bil radovljiški meščan Nikolaj Gramaflanz in ki jo je pečatil ortenburški grof Albreht; tega je v listini označil za mestnega gospoda (“... versigelt mit nvsers gnedigen herren der edingraen...”,). Najvišji položaj v trgu in nato v mestu je imel trški oziroma mestni sodnik. Bil je predstavnik naselbine, vodil je sodne razprave in ko je Radovljica postala mesto, tudi mestni svet. V obravnavanem času se v ohranjenih virih omenja le nekaj sodnikov. Prvi in edini trški sodnik, ki ga poznamo, je bil Ulrik, ki je leta 1343 nastopil kot priča v neki sodni zadevi, ki jo je vodil na radovljiškem trgu kaštelan iz Kamna; leto kasneje se omenja kot priča v neki blejski listini in nato spet 1358. leta, ko je bil sopečatnik v neki listini. Torej je bil večkrat trški sodnik. Med mestnimi sodniki pa moremo našteti naslednje: Janeza Pachnerja (1485), Ulrika Stosserja (1504), Klemena Prešerna (1567), Franca Kuhlja (1569), Valentina Asslarja (1588) in Andreja Plavca (1603).24 Sodnika je volila obči.na, skupnost tržanov oziroma meščanov na svojem zboru, ki je bil na Martinovo, 11. novembra. Po formulacijah v listinah (npr. “burgern gemainlich zu Radmansdorf” - 1473) bi sodili, da so na zboru kjer so plačevali tudi mestni davek (Hofzins), sodelova.li vsi. To ni bilo nemogoče, ker je bil trg in pozneje mesto majhno in število tržanov oziroma meščanov ni preseglo števila 45. Po izvolitvi je sodnika potrdil mestni gospod. Odvisnost trškega sodnika in tržanov od ortenburških grofov kot trških gospod.v, prepričljivo nakazuje listina radovIjiškega tržana Matejla, v kateri oznanja, da je na svobodnem trgu v Radovljici kupil (“... mit des richter daselbs hant vnd willen...”) kovačnico Lovrenca z Jesenic, ki je bila v Mostah in katere prodajo je odredil grof Friderik Ortenburški sodniku in tržanom v Radovljici.
V času tržne naselbine je paleg sodnika kot samoupravna institucija obstajala torej samo občina tržanov. Člani občine so se morali udeleževati letnega zbora, volili so sodnika in se udeleževali tudi važnejših sodnih razprav. Skupnost tržanov (“purger zu Radmansdorf”) je imela ob sodniku kar precej besede. Ko je Ulrik Geljs.ki leta 1455 izdal nov red za radovljiško zemljiško gospostvo, je zapovedal upraviteljem, kaštelanom in uradnikom, naj podprejo sodnika in tržane v Radovljici pri izvrševanju določil tega reda.
Od leta 1473 naprej v času prehoda v status mesta, se v Radovljici poleg sodnika in skupščine občanov (“die gemain zu Radmansdorff”,) pojavlja tudi svet. Prvič ga srečamo v aktu cesarja Friderika III., s katerim je naselbini podelil pravico prisilne poti; poslej se svet poleg sodnika pojavlja redno, medtem ko občino pri naslavljanju aktov na Radovijico včasih tudi izpuščajo (1473 - Richter, Rathe vnd vnsern biirgern gemainlich zu Radmansdorf. 1496 - Richter vnnd Rath der Statt zu Radmansdorff). Svet se je moral udeleževati mestnih sej in sodnih razprav, je predlagal iz svojih vrst dva kandidata za sodnika, ki ga je nato izvolila občina. O tem, koliko članov je imel radovljiški svet, nimamo podatkov, vendar ob maloštevilnem meščanstvu ni mogel imeti veliko članov, verjetno jih je bilo 12 (toliko jih je npr. imela Metlika). Občino meščanov so rnogli prav zavoljo tega, ker je ostalo le še malo meščanov, tvoriti vsi polnopravni meščani. Glede volitev oziroma mutacije in sestava članov sveta v Radovljici verjetno ni bilo bistveno drugače, kot je bilo nasploh na Kranjskem oziroma v malih mestih te dežele.
Občina kot samoupravna mestna institucija v mali radovljiški sredini je imela v 16. stoletju še kar precejšnjo moč oziroma vlogo. Leta 1567 se je celotna soseska in občina pritožila proti novoizvoljenemu sodniku Klemenu Prešernu in zahtevala od kranjskega vicedoma, naj ga v imenu mestnega gospoda in deželnega kneza nadvojvode Karla ne potrdi za sodnika, pač pa naj izbere drugega kandidata. (To je bil morda Franc Kuhelj, ki se le ta 1569 omenja kot radovljiški sodnik.) Kot vzrok za pritožbo so poleg drugega navajali, da je Prešeren govoril, naj bi Turki, sovražnik.i krščanstva, prišli v habsburške dežele ter do temeljev porušili in požgali Dunaj, Gradec, Ljubljano, Kranj in Radovljico. (Prešeren je bil, sodeč po tem, verjetno že pred tem pripadnik protestantske skupine meščanov.) Očitali so mu tudi za sodnika nespodobno življenje z ženo, ki ga kljub opominom mestnega sveta ni spremenil.28 Leta 1586 pa se je občina pritožila na svetu, ker tam niso sprejeli ustno podanega pomisleka in opozorila njenih članov, naj bi se mestni davek in druge pristojbine pobirale tekoče in redno (ne pa še,le na Martinovo v mesecu novembru) ter nabrani denar proti potrdilu takoj oddajali na pristojnem uradu. V pisno oddani pritožbi je občina ponovno predlagala, naj se posluje na predlagan način in naj se zbranega denarja ne uporablja za druge stvari. S tem bi se obvarovali splošne škode, proti kateri so nastopali. Občina je torej nastopila proti zlorabam in napakam sveta ter sodnika, ki sta po svoje uravnavala mestno finančno poslovanje. Rezultata pritožbe ne poznamo. V Radovljici so tedaj, podobno kakor v drugih mestih na Kranjskem, vrhnje mestne strukture že izrabljale svoj položaj v mestni samoupravi za osebne koristi.
Radovljica je - če ne prej, pa vsaj od časa, ko je postala mesto imela tudi mestno pisarno. že leta 1504 govori vir o pisarju, v zadnji četrtini tega stoletja pa je opravljal te posle Bartolomej Zajec (Vartlme Hass). Kolikšno je bilo njegovo plačilo ni znano.
Ena poglavitnih dolžnosti trškega in mestnega sodnika je bila opravljati sodne posle v naselbini. Ob nastanku trga je imela Radovljica lastno trško sodišče znotraj radovljiškega deželskega sodišča. Prvotno je bil sicer levi savski breg, Radovljiška ravnina, pod deželskim sodiščem v Kranju, a desni je bil pod enakim sodiščem v Pustem gradu; del vasi okoli Radovljice pa je bil pod blejskim deželskim sodiščem. Toda že pred letom 1343 je bila Radovljiška ravnina pod radovljiškim deželskim sodiščem. Pozneje, leta 1465. je cesar Friderik radovljiško in pustograjsko sodišče združil v enotno radovljiško deželsko sodišče. Meja sodišča je natančno opisana v urbarju leta 1579.
Od začetka tržne naselbine je imel trški sodnik znotraj radovljiškega deželskega sodišča precej omejeno sodno oblast. Ko je ortenburški gradiščan Geyselher s Kamna leta 1343 na radovljiškem trgu vodil sodno zasedanje med Vulfingom, ki je sedel na dvoru v Goričah, in Jero, ženo prvega nam znanega radovljiškega tržana Nikolaja Gramaflanza, glede tega dvora, je bil radovljiški sodnik priča, našteta za artenburškimi ministeniali. Zdi se torej, da je tedaj trški sodnik stal pod ortenburškim deželskim sodiščem.
Šele Ulrik Celjski je radovljiškemu trškemu sodniku leta 1443 podelil pravico, da sodi v vseh zadevah, ki se zgode v trgu, v trškem pomirju (Burgfried), kakor je bilo običajno v drugih trgih in mestih na Kranjskem. ne da bi ga pri tem oviral grajski grof (t. j. trški gospod, kar je bil tedaj Celjan) ali oskrbnik zemljiškega gospostva. Naselbina je s tem bila pravico do krvnega sodstva in je s te izšla iz okvira radovljiškega deželskega sodišča. Ko je Radovljica prerasla v mesto, se le 1484 prvič omenja mestno sodišče (statc richt). Poslej je imel sodnik verjetno še enega pisarja in je vsaj v 16. stoletju k sodišču sodil tudi sodni sluga (hlapec in birič, vse v enem). Sodna oblast radovljiškega sodnika je segala do meja pomirja; ta pa je zajel prostor do mestnega obzidja in do kamor so padale kaplje z njegovih streh (“ nur so weith sich die Ringkhmauer vnnd derselben Dachtroff stregkht...”).
Morda je prav v pomirju iskati povod da, je prišel radovljiški sodnik Franc Kuhelj na prehodu v le to 1569 v spor z Moricem pl. (Dietrichsteinom, imetnikom zakupne pravice na radovljiškem zemljiškem gospostvu). Dietric stein se je v začetku januarja pritožil deželnemu knezu, da je sodnik nekemu njegovemu podložniku neupravičeno odvzel delovnega konja (Veldpferd). Šlo je morda za podložniško tihotapsko kupčevanje in zasačenemu kmetu so odvzeli konja in ga zaprli. Deželni knez je zapovedal, naj se priprti podložnik izpusti in sodnika Kuhlja odstavi ter na njegovo mesto izvoli drugega sposobnega meščana. Vendar je zadeva vlekla še daleč prek poletja kljub Dietrichsteinovim pritožbam pri kranjskem vicedomu proti sodniku in njegovim zlorab sodniškega položaja.
Drugo področje sodnikovih obveznosti je bilo upravljanje z mestnimi finančnimi posli Sodnik je bil dolžan pobirati mestni davek (Hofzins), ki so ga plačevali tržani oziroma meščani za svoje hiše in posest v Radovljici. Po urbarju iz leta 1498, ki pa je vsebinsko precej starejši, so tržani plačevali mestnega davka od hiš glede na njeno velikost od 25 do 50 soldov, od gospodarskega poslopja (Stadlstatt) po soldov in 1 haller kot pisarniški novčič, tisti, ki so imeli njive, pa še po 9 soldov vsake. Lahko rečemo, da so bili skoraj enaki mestni davki tudi v letu 1979, samo da so bili izraženi v krajcarjih. Za hišo so tedaj plačevali od 16 kr. 2 črna feniga do 33 kr. 1 črni fenig za gospodarsko poslopje 5 kr. 2 črna feninga za njivo po 6 kr, 1 haller. Za kos vrta glede na velikost tudi do 2 kr. 2 črna feniga. Vendar so bile posamezne hiše tedaj oproščene mestnega davka. Taki sta bili hiša Janeza Lovšina in zadnja hiša (prednja je bila ob tržnem prostoru) Pangraca Kuplenika.Posebej se kot davka prosta hiša omenja hiša gozdnega oskrbnika (radovljiškega gospostva ali deželnega kneza?) Petra Divjaka (Wilden) in nato njegove vdove Olimpije: pogoj za oprostitev je bil, da bo dobro vzdrževal hišo. Sodnik je mestni davek pobiral v celoti v mesecu novembru ob zboru občine na Martinovo. Proti temu so se leta 1586, kakor že vemo, pritožili člani občine in predlagali, naj se davek pobira tekoče skozi leto, sodnik pa naj zbrane zneske denarja proti potrdilu sproti izroča uradu.
Radovljica je že pred koncem srednjega veka imela v zakupu tri mitnice; v Radovljici, na Jesenicah (ki je 1579 sodila v belopeško deželsko sodišče) in v Bohinju (leta 1579 v blejskem deželskem sodišču). Zanje je bila le-ta 1579 izdana tudi nova tarifa s podrobnim seznamom blaga, od katerega se je pobirala mitnina in njena višina. Za mitninske dohodke oziroma za plačilo zakupnine je bil odgovoren sodnik. Pred koncern srednjega veka je bila zakupnina za vse tri mitnice 40 liber in 4 solde ki jih je moral sodnik ob roku predati uradu v Radovljici (Das gericht im marckht zu Radmanstdorff dint von den Meuten 40 lb, 4 sol!”) V zadnji četrtini 16. stoletja, leta 1579 so bile vse tri mitnice ponovno dane v obnovljeni zakup mestu Radovljici pod pogojem, da vsakokratni sodnik namesto plačila dobi znesek pobrane mitnine, ki ostane po plačilu zakupnine.
Davek je proti koncu srednjega veka skupaj z dohodki treh mitnic prinašal 74 liber denaričev in 4 solde. Sodnik je moral od zbranega denarja oddati 72 liber mestnemu gospodu na uradu v Radovljici, ostanek pa je pripadal sodniku. Leta 1579 so bili dohodki od mestnega davka, treh mitnic in sodne takse precej višji kakor leta 1498. Sodnik je moral ob roku oddati uradu 91 gld. 15 kr., preostanek pa je šel njemu kot plačilo. Vendar se zdi, na podlagi notice ob kancu spiska obvezancev mestnega davka, da je šl.a sodniku celotna vsota tega davka (“Jeden Sattrichter zu Radtm,anstorff gebuert diser Jetzgemelt vollig Hofzins einzunemben”). Morda je bila tudi s tem povezana pritožba občine nekaj let pozneje. Mest ni sodnik je torej dobival plačilo od pobranih mestnih davkov in od mitnin, ki jih je imelo mesto v zakupu.
