Geomorfologija

Milan Šifrer
Geomorfološki razvoj Blejsko Radovljiške kotline

Pred skoraj dvema milijonoma let je prišlo na naši Zemlji do velikih klimatskih sprememb, ki so s svojo ekstremnostjo vplivale na spremembo rastja, živalstva pa tudi dotlej veljavnih eksogenih procesov. Prav v tem času je prišlo do velike ohladitve podnebja, ki je pomenila konec več sto milijonov let trajajočega tropskega obdobja zemeljske zgodovine in začetek novega obdobja, za katero se je udomačilo ime kvartar. Za to novo obdobje je poleg močnih ohladitev značiln:a tudi izredna nestanovitnost podnebja, ki se kaže v menjavi ekstremno hladnih ter toplejših vmesnih obdobij. V najhladnejših odde4kih te dobe je prišlo tudi do obsežnih poledenitev. Pod ledom je bila vsa severna polovica Evrazije in Amerike. Veliki ledeniki so se razvili tudi v Alpah, ki so bile v tem času že zelo izrazito hribovje. To pa velja tudi za slovenske Al:pe. Tako so se že ob nastopu kvartarja iznad Blejsko-Radovljiške kotline dvigale osrednje Karavanke (Stol 2236 m, Košuta 2133 m), zahodni najnižji del Kamniških Alp (Dobrča 1634 m, Pleče 1131 m), pa tudi najveličastnejši del vzhodnih Julijskih Alp, ki se vije v loku, izbočenem proti zahodu iznad Vrat, Kota in Krme prek Triglava (2863 m), sklopa okrog Hribaric, Komenskega pogorja ter spodnjih Bohinjskih gora vse do Ratitovca (1678 m).

V objemu tega najvišjega alpskega sveta so se v različnih višinah ohranili ostanki številnih terciarnih uravnav, ki dosežejo v Pokljuki, Jelovici in Mežaklji največji obse~g. Dno BlejskoRadovljiške kotli.ne je bilo na začetku kvartarja v višini okrog 600 m ozirom.a kar 150-200 m nad današnjo ravnico ob Savi (sl. 1). Ustrezno plitveje pa so bile zajedene tudi doline Save Dolinke, Rad~ovne in Save Bohinjke, pa tudi kasneje močno razširjena in poglobljena alpska globel Bohinj.

Zaradi takih orografskih razmer so se v obdobjih močnih ohladitev v kvartarju na visokih kraških planotah okrog Triglava in v zaledju Bohinja, v Karavankah in Kamniških Alpah nakopičile velikanske količine ledu in se stekale v doline. Še posebej obsežen je bid bohinjski ledenik, ki je segel prek Bohinja po dolini Save Bohinjke navzdol proti Bledu. Izpolnjeval je še vso Blejsko-Radovljiško kotlino in segel ob svojem največjem obsegu do Vintgarja, Žirovnice, Begunj in še čez današnjo Radovljico vse do Kamne Gorice. Iz tesne doline Save Bohinjke, v kateri je bilo ledu še čez 800 m na debelo, so ledene gmote segle tudi na Pokljuko proti Mrzlemu studencu, v smeri proti jugu pa so se raztekale čez Jelovico proti Bači, nadalje prek Soriške planine na Sorico in prek Rovtarice v zgornji del doline Češnjice, pritoka Selščice. Na Pokljuko in proti Blejsko-Radovljiški kotlini so segli ledeniki tudi s Pokljuškega grebena ter po dolini Radovne in Save Dolinke. Krajši ledenik je zapolnjeval tudi zgornji del doline Završnice in Tržiške Bistrice, kjer je ob svojem največjem obsegu segel še čez Tržič in se končal med Bistrico in Ročevnico. 

Ledene gmote, ki so se zbirale na najvišjih planotah slovenskih Alp in odtod odtekale v doline, so priostrile številne vrhove, razširile ravnike in prispevale k značilni koritasti obliki doline Save Dolinke, Vrat, Kota, Krme ter dolin Radovne in Save Bohinjke. Ti ledeniki so pustili za seboj velikanske množine povsem nesortiranega Iedeniškega gradiva (morene ali groblje), ki ga sestavlja različno debel drobir s posameznimi prav velikimi skalami ter obilico drobnega kašastega ;in blatnega gradiva. V naspnotju s pobočnim gruščem je v le' deniškem gradivu poleg robatih kosov veliko bolj ali manj močno obrušenih skal. Na obrušenih površinah so lepo vidne tudi raze, ki so nastale pri drgnjenju v led uklenjenega drobirja ob živoskalno podlago in med seboj. Zaradi apniške in dolomitne sestave naših Alp prevladujejo te kamnine tudi v ledeniških odkladryinah. Mestoma je vmes tudi nekaj magmatskih kamenin ter paleorojskih laporjev, peščenjakov ter konglomeratov. Precejšen del tega gradiva je naložen v zelo izrazitih nasipih, nastalih ob ledeniku ob njegovem stagniranju na dolooenem kraju. Na osnovi rekonstrukcije teh nasipov je mogoče torej precej natančno določiti obseg nekdanjih ledenikov. Še posebno veliko fiovrstnega drobirja je zapustil za seboj bohinjski ledenik. Z njim je pokrit znaten zahodni ter južni del Pokljuke proti Mrzlemu studencu, pa tudi vsa severna stran Jelovice, kot tudi dolinske vrzeli, po katerih je segel ta ledenik še prek nje proti Sorici in prek Rovtarice v dolino Češnjice. Veliko tovrstnih sledov se je ohranilo tudi v njegovi čelni kotanji v Blejsko-Radovljiški kotlini. Na vzhodni strani Pokljuke, na Mežaklji in ob spodnjem toku Radovne pa sta nalagala morenski drobir ledenika, ki sta se pomikala po dolinah Radovne in Save Dolinke. Obilo ledeniškega drobirja so zapustili ledeniki tudi po dnu nekdaj zaledenelih alpskih dolin.

Veliko tega ledeniškega materiala pripada zadnji ledeni dobi (würmu), mnogo pa ga je tudi iz starejših poledenitvenih obdobij (riss, mindel, günz). Tako se je v čelni kotanji bohinjskega ledenika v Blejsko-Radovljiški kotlini med Lancovim, Kamno Gorico ter Šmidolom pri Radovljici in Mošnjami ohranilo ledeniško gradivo kar štirih poledenitev (gunz, mindel, riss, wurm). V še bolj kompletni seriji pa so se ohranili tu in na območju Dobrav jugovzhodno odtod proti Kranju sledovi sočasnega nasipanja rek, ki so nanašale izpod ledenikov velikanske količine proda. Ostanki teh nasipanj so se ohranili v petih vodilnih ledenodobnih prodnih in konglomeratnih terasah. Sledimo jim lahko od odgovarjajočega čela nekdanjega ledenika v Blejsko-Radovljiški kotlini navzdol po dolini Save proti Kranju (IB, IA, I, Ila, Ilb). Pri mlajših štirih ledenodobnih terasah (IA, I, Ila, Ilb) pa so se na njihovem stiku z nekdanjim ledenikom ohranili tudi še ustrezni morenski nasipi. Glaciofluvialno poreklo proda v teh štirih terasah (IA, I, Ila, Ilb), kot tudi v eni višji (IB), v kateri se ledeniško gradivo ni ohranilo, pa dokazuje tudi njegova značilna kamninska sestava in zaobljenost. Le-ta je drugačna kot pri interglacialni ali holocenski nasutini Save. Tako se glaciofluvialna nasutina loči od toplodobne predvsem po večjem odstotku apnenca in dolomita ter po precej slabši zaobIjenasti prodnikov.

Za razumevanje ohranjenosti sledov različno starih poledenitev ter istočasnih nasipanj v Blejsko-Radovljiški kotlini in v Dobravah, kot tudi za razlago tamošnjega reliefa, je prav gotovo najbolj pomembno dejstvo, da je bil bohinjski ledenik, ki je s svojim čelom zapolnjeval to kotlino, najobsežnejši v najstarejši doslej zatrdno dokazani poledenitvi, ob vsaki naslednji, mlajši pa že nekoliko krajši. Pomembno je tudi to, da so po vsaki poledenitvi Sava in pritoki izredno močno vrezovali in s tem poglobili svoje doline. Vrezovanje je bilo tako izdatno, da ponovno nasipanje, do katerega je prišlo v vsaki naslednji ledeni dobi, ni več doseglo višine predhodnega. Tako je nastalo vzhodno od Šmidola pri Radovljici pet vodilnih ledenodobnih teras, od katerih je vsaka nižja hkrati tudi mlajša ter zato na površini manj preperela. Prav zato jo pokriva tanjša preperelina in tudi prod v njej je manj zlepIjen, pri najmlajši iz zadnje ledene dobe pa še povsem svež. 

Najstarejša ledenodobna terasa (IB, donavska poledenitev) se začenja vzhodno od črte Begunje-Dvorska vas-Spodnji Otok. Na desni strani Save jo zasledimo šele pri Češnjici v bližini Krope, od koder se vleče navzdol proti Poljšici. Dviga se okoli 150-200 m nad današnjim dolinskim dnom reke Save in njenih pritokov. Konglomerat se je ohranil v njej samo še v tenki plasti, ponekod pa je že povsem preperel. Pod debelo preperelino sledi takoj terciarna sivica. Tudi prodniki iz peščenjakov ter eruptivnih kamnin so v njej že močno prepereli.

Naslednja nižja terasa (IA, günz) je bolje ohranjena le na desni strani Save. Začenja se ob morenah med vasema Lipnica in Kamna Gorica ter se nadaljuje med potokom Lipnico in Savo proti Prezrenju (sl. 2). Sestavlja jo debelejša plast konglomerata (okrog 10 m), plast prepereline po njem pa je tanjša (5-6 m). Svetlejši pas, ki izkazuje preperelost posameznih ledeniških skal oziroma prodnikov v preperelini, seže okrog 10-15 mm globoko. Za to teraso so značilne številne vrtače s kraškimi podzemnimi rovi, ki sežejo vse do živoskalne podlage (sl. 3 in 4)

Terasa IAa je podobno preperela, zato domnevamo, da pripada mlajšemu oddelku iste ledene dobe (günz). Ob veliko mlajših morenskih nasipih (mindel) na zahodnem koncu Brdske planote, nadalje pri Pustem gradu in na Ledevnici (sl. 5) se začenja že naslednja nižja ter veliko mlajša terasa (I, mindel), ki doseže pri Brezjah največjo širino. Tudi v tej terasi je prod po večini že zlepljen v konglomerat, medtem ko daje ledeniško gradivo zaradi velike primesi ilovnatih delcev bolj svež videz. Ledeniško gradivo, kot tudi glaciofluvialni prod, pokriva okrog 2,5 - 3 m debela preperelina, ki se vriva v okrog 1-1,5 m globokih in do 0,5 m širokih žepih v morensko in konglomerantno podlago. V preperelini ohranjeni ledeniški drobir ter prodniki iz peščenjakov in eruptivnih kamnin so 4-5 mm globoko prepereli.

Še veliko manjšo preperelost kažejo morenski nasipi in glaciofluvialni prod zadnjih dveh poledenitev (riss in würm). Morenski nasipi največjega obsega predzadnje poledenitve (riss) so se ohranili na Brdski planoti, na Bratranci in na Ledevnici severno od Gorice ter južno od vasi Smokuč ter Rodine (sl. 5). Pokriva jih okrog 0,75 m debela preperelina. V njej ohranjen drobir iz eruptivnih kamnin in peščenjakov je 2-3 mm globoko preperel. Na te morene se naslanjajo na Brdski planoti in pri Šmidolu nasip zadnje ledene dobe (würm 1 ). Največjemu obsegu bohinjskega ledenika v tej dobi (würm 1 ) pa ustrezajo nato še nasipi pri vaseh Hraše in Vrba, na desni strani Radovne pa tisti med Krnico ter izlivom te rečice v Savo Dolinko. Te nasipe pokriva le okrog 0,30 m debela preperelina. V njej ohranjen drobir iz eruptivnih kamnin ter peščenjakov je le okrog 0,1 - 0,5 mm globoko preperel. V tej preperelini pa so se v nasprotju s starejšimi prstmi (od I B do II a) prav dobro ohranili tudi še posamezni kosi apnenca.

Pred morenami zadnjih dveh poledenitev (riss, würm) v Blejsko-Radovljiški kotlini pa ugotavljamo večinoma samo eno glavno teraso [II, mlajši zasip), ki jo sestavlja prod predzadnje (riss) in zadnje poledenitve (würm). Globlje ležeči prod predzadnje poledenitve je v posameznih plasteh že nekoliko zlepljen, čeprav daje še povsem svež videz. Prek njega odloženi prod zadnje poledenitve pa je še povsem svež in podobno preperel kot istodobne morene same. Od Blejsko-Radovljiške kotline ob Savi navzdol pa sta si ena in druga nasutina spet v normalnem odnosu. Starejša sestavlja višjo, mlajša pa nižjo teraso, vendar pa je višinska razlika med njima [IIa in IIb) razmeroma neznatna, tako da ju je mogoče na številnih krajih ločiti med seboj le na osnovi različne perperelosti njune površine (sl. 6, 7/.

Ko smo poskušali razložiti tako značilno sedimentacijo v II. terasi, smo postali pozorni na povsem različen način napredovanja ter umikanja bohinjskega ledenika v zadnjih dveh poledenitvah (riss in würm). Znano je, da je prišlo po predpredzadnji mindelski poledenitvi, ki je zapustila obilne ledeniške sledove ter ustrezen glaciofluvialni prod (konglomerat v terasi I), do globoke erozije (mindelsko-riški interglacial). Sava je izdolbla v te sedimente in terciarno sivico pod njimi še čez 100 m globoko erozijsko korito. Izredne ohladitve podnebja ob nastopu predzadnje poledenitve (riss) pa so povzročile hiter porast bohinjskega ledenika, tako da je prišlo do glavnega zastoja ter ekstremnega nasipanja izpod njega tekočih voda šele potem, ko je le-ta dosegel dolino Zgoše oziroma Begunjščice. Tu se je ta ledenik zadrževal dolgo časa, tako da se je pred njim odložila še čez 80 m debela plast proda. Po odložitvi tega proda se je bohinjski ledenik zelo hitro umaknil, v izpraznjeni čelni kotanji pa se je razvilo obsežno, okrog 70 m globoko jezero. Zapolnjevalo je vso Blejsko-Radovljiško kotlino, saj je segalo od Radovljice prek Bleda in še čez današnjo Bohinjsko Belo na zahod. O obstoju tega jezera pričajo debele plasti pasovitih ilovic (ob njih so izviri pod Radovljico in pri Šobčevem bajerju) in delno zlepljene, deltasto odložene plasti proda, s katerim se je to jezero zasipalo. Ta prod je veliko bolj zaobljen kot ledenodobni in tudi bolj kot recentni, kar kaže, da se je odlagal v zalo topli, torej pravi interglacialni (riss-würm) dobi. Na osnovi izredne obsežnosti tega jezera ter velike debeline jezerskih sedimentov lahko domnevamo, da je bilo jezero zelo dolgotrajno. K temu je poleg izredne velikosti jezera veliko pripomogla tudi skromna erozijska sposobnost njegovega odtoka oziroma jezernice. Zato je povsem upravičena domneva, da je bila dolina Save ob nastopu zadnje ledene dobe (würm) v območju tega jezera le neznatno poglobljena. Zato pa nas tudi ne preseneča, da so s prodom obložene vode v zadnji ledeni dobi razmeroma hitro zapolnile plitvo korito Save in začele nanašati prod tudi po starejših akumulacijskih površinah in s tem povzročile, da je prod v II. terasi (mlajši zasip) povečini kar iz dveh poledenitvenih obdobjih (iz rissa in würma).

Za današnjo podobo Blejsko-Radovljiške kotline pa je bilo nadvse pomembno tudi obdobje po višku würmske ledene dobe (pred okoli 70.000 leti), ko se je pričel bohinjski ledenik odtod umikati. V nasprotju s predzadnjo ledeno dobo, ko je bil umik tega ledenika zelo hiter, zaradi česar se je tedaj lahko v njegovi čelni kotanji razvilo veliko jezero, pa je bilo umikanje würmskega ledenika veliko počasnejše in bolj sunkovito, obdobno pa je prihajalo celo do prav krepkega ponovnega povečanja njegovega obsega. Ob vsakokratnem umiku je prišlo ob Savi do erozije, ob zastojih pa do ponovnega odlaganja ledeniških nasipov ter nasipanje izpod ledenikov tekočih voda. Posledica tega razvoja je bila, da je nastala v smeri proti Bledu, kamor se je ledenik umikal, cela vrsta teras, od katerih je vsaka zahodnejša obenem tudi nižja. Tako je postala terasa II b, ki se začenja ob ledeniških nasipih največjega obsega würmskih ledenikov (würm 1 - po berilijevi metodi so dosegli višek pred 70.000 leti), fosilna že ob prvem močnem stanjšanju ter skrčenju bohinjskega ledenika. Le-ta se je zaustavljal nato pri morenah v Obli gorici in še posebno trajno ob ježi III. terase, ki ji sledimo od Brega proti Lescam in Radovljici. Vendar pa se ob tej ježi morenski nasipi skoraj niso ohranili, saj jih je sočasno nasipanje Save Dolinke, ki je našla svojo pot ob ledeniku, sproti uničilo. Pod visoko ježo III. terase sledi IV. terasa (na njej stoji železniška postaja v Lescah), ki preide na zahodu v zelo izrazit in še skoraj v vsej dolžini ohranjen ledeniški nasip. Sledimo mu lahko po visokem levem bregu Save od Brega pri Žirovnici vse do Radovljice. Ker znaša starost tega nasipa le okrog 20.000 let in je tako kar za okrog 50.000 let mlajši od tistih pri Šmidolu vzhodno od Radovljice, ki jih je odložil bohinjski ledenik ob višku zadnje ledene dobe (pred okrog 70.000 leti), se vsiljuje domneva, da le-ta ne predstavlja samo navadnega zastoja ob vsesplošnem krčenju lednikov, ampak da je rezultat ponovnega poledenitvenega sunka, do katerega je prišlo po dolgotrajnem toplem obdobju sredi würma. Naslednja nižja terasa (V) se vleče po desni strani Save Dolinke in jo sestavlja prod, ki so ga narasle vode izpod bohinjskega ledenika. Le ta je bil, kot kažejo ohranjeni morenski nasipi, tedaj že tako tanek, da sta ga markantni vzpetini Grad in Straža ob Blejskem jezeru razbili kar na tri ledeniške jezike. Prvi se je pomikal med Stražo in planoto Jelovico v smeri Save Bohinjke proti Bodeščam. Drugi je segel med Stražo in Gradom čez današnji Bled proti Savi, ki pa je ni dosegel. Tretji pa se je zahodno od Gradu usmeril prek Rečice proti severu.

Do podobnega vrezovanja in nasipanja je prišlo tudi ob nadaljnjih umikih in zastojih bohinjskega ledenika. Tako moramo računati z daljšim obdobjem erozije predvsem ob umikanju ledenika na morene ·bohinjskega stadija· pri Bohinjski Bistrici. Zastoj ledenika na teh morenah je sprožil ob Savi spet novo akumulacijo proda. Do ponovne erozije in kasnejšega nasipanja je prišlo ob naslednjem umiku in ponovnem zastoju ledenika ob morenah pri Stari Fužini v Bohinju. Očitno je torej. da je prišlo do najmočnejše erozije ob Savi Bohinjki in Dolinki že ob samem umikanju ledenikov iz teh dolin.

Pri tem pa ne sme ostati neomenjeno, da tudi ob umikanju bohinjskega ledenika ob zadnji poledenitvi ojezeritve niso povsem izostale. Ob vsakokratnem umiku ledenih gmot so v izpraznjenih čelnih kotanjah nastala večja ali manjša jezera, ki so se zaradi hitre erozije in silovitega nasipanja izpod ledenikov tekočih voda, predvsem izredno prodonosne Save Dolinke, hitro zasula. Zato je tudi vzhodno od današnjega toka Save Dolinke zelo malo sledov ojezeritev. Razločnejši in številnejši so šele zahodno odtod v čelni kotanji okrog vasi Bodešče in v povirju Rečice. V osrednji čelni kotanji, ki je zaradi svojevrstnih orografskih razmer ni doseglo nasipanje izpod ledenika tekočih voda, pa se nam je vse do danes ohranilo Blejsko jezero. Bohinjsko jezero pa je nastalo za obsežnimi ledeniškimi nasipi pri Stari Fužini. Ohranilo se je lahko, ker leži v povsem zgornjem delu doline Save Bohinjke, kjer zaradi kraškega zaledja ni prišlo do ekstremnejšega nasipanja proda

Tudi znameniti Vintgar pri Bledu se ima za svoj nastanek zahvaliti glaciaciji. Reka Radovna je namreč prvotno tekla od Krnice proti Rečici na jugovzhod. Do današnjega ostrejšega zavoja njenega toka od Krnice proti severovzhodu je prišlo šele v ledeni dobi, ko ji je bohinjski ledenik s svojim levim krilom zaprl pot proti jugovzhodu in jo prisilil, da je ob njem zavila v novo smer. Radovna si je bila tako prisiljena vrezati novo strugo v trde in odporne apniške sklade in tako je nastal današnji Vintgar. Za razumevanje tolikšne erozijske sposobnosti Radovne moramo vedeti, da so se na tem območju v ledeni dobi zbirale izredno velike količine vode, tako tiste izpod ledenika v dolini Radovne, kot tudi vode s poledenele Pokljuke in z leve strani bohinjskega ledenika.

Čisto poseben razvoj pa je v kvartarju doživljal tedaj nepoleden svet. Tu še posebej mislimo na zelo strma, nad Blejsko-Radovljiško kotlino dvigajoča se pobočja Kamniških Alp (Peči, Smokuški vrh, Dobrča, Storžič) in Karavank (Stol, Košuta) na eni ter Julijskih Alp z Jelovico na drugi strani. Raziskave so pokazale, da se je ob vsakokratni poledenitvi zaradi zelo nizkih temperatur in ustreznih eksogenih procesov gozd povsem umaknil s teh območij. Prišlo je do močnega mehaničnega razpadanja kamnin in do nastanka debelih plasti apniškega in dolomitnega drobirja. Z njim so na debelo pokrita južna pobočja pod Pečmi, pod Dobrčo in Storžičevo skupino, pa tudi ustrezna nižja pobočja Jelovice na nasprotni strani Ljubljanske kotline. Drobir iz zadnje ledene dobe je še povsem svež ter ga pokriva okrog 15-40 cm debela preperelina, medtem ko je tisti iz starejših ledenih dob deloma ali že povsem zlepljen (sl. 8). Zanimive so tudi ugotovitve, da ta drobir ne pokriva samo pobočij neposredno pod apniškimi in dolomitnimi stenami, pač pa da se širi tudi po njihovih nižjih, položnejših delih iz vododržnih terciarnih kamnin, kjer se nahaja pogosto tudi po kilometer in še dlje stran od svojega izvora (na pr. pod Pečmi in Smokuškim vrhom ,Mostami in Begunjami, pod Dobrčo, Storžičevo skupino itd.). Nobenega dvoma torej ni, da v dobi nastajanja tega drobirja ni prišlo samo do močnega mehaničnega razpadanja živoskalne podlage, ampak tudi do prav hitrega polzenja tega drobirja po pobočjih v doline soliflukcija. To pa dokazuje tudi značilna plastovitost soliflukcijskega gradiva, ki je predvsem na prisojnih pobočjih pod Pečmi in pod Smokuškim vrhom med Mostami in Begunjami najbolj izrazita. Tu je ob tedanjem ledaniku prihajalo v poledenitvenih obdobjih najbolj pogosto do nihanja temperature okrog ničle. S tem pa tudi do intenzivnega razpadanja apnenca in dolomita in do premikanja tega drobirja po pobočjih v doline. Vse to je bilo še posebno ekstremno ob pomladanskih otoplitvah ter ob vsakokratnih udorih toplih in vlažnih zračnih mas, ko je prihajalo do hitrega kopnenja snega ter površinskega odtajanja z ledom prepojenih tal. Takrat so tekle vode po vseh pobočjih in prenašale drobir tudi po prav rahlo nagnjenih površinah (sl. 8).

Zaradi tolikšnega pretransportiranja drobirja po pobočjih v doline pa je prišlo tudi v njih do močnega nasipanja. S tem materialom se je zasipala dolina Begunjščice, pa tudi doline v porečju Peračice, Lešnice in Kokrice. Podobne razmere ugotavljamo tudi pod Jelovico ob Besnici, Nemiljščici, Kroparici in Kolnici. Veliko tega drobirja so prenašale reke saje. opozorimo naj samo na največji tak vršaj, ki ga je v zadnji ledeni dobi, deloma pa tudi še ob umikanju ledenikov iz Blejsko Radovljiške kotline, nasula Begunjščica oziroma Zgoša. Za razumevanje tega vršaja je treba namreč vedeti, da je segel bohinjski ledenik ob višku zadnje ledene dobe s svojim čelom še prek vasi Hlebce in Nova vas proti Zapužam, s tem pa je zožil akumulacijsko domeno Begunjščice na območje med ledenikom in Begunjami ter na dolinsko vrzel, ki se širi odtod proti Dvorski vasi, Zgornjemu Otoku ter še vzhodno od Podvinskega gradu proti Mošnjam, kjer je v tem času tekla ta reka. Do nasipanja Begunjščice zahodno in jugozahodno odtod proti Hlebcam, Novi vasi ter vasi Vrbnje pa je prišlo šele po sunkovitem umiku bohinjskega ledenika s tega dela Blejsko-Radovljiške kotline. Šele po tej dobi širokopoteznega ledanodobnega zasipanja je začela Begunjščica kot tudi druge periglacialne reke, močno poglabljati svojo dolino. Do vrezovanja je prišlo najbrž takoj, ko so se z nastopom toplejšega podnebja tla spet porastla z gozdom in je bil s tem zavrt hiter dotok drobirja po pobočjih v doline. Tudi ta erozija je bila povsem klimatsko pogojena (sl. 9).

Tako kot ob rekah, ki pritekajo izpod ledenikov, ugotavljamo tudi ob potokih v tedaj nepoledenelem svetu nad würmsko teraso še tri ali štiri genetsko povsem podobne terase, ki so nastale ob menjavi ledenodobnih nasipanj ter toplodobnih poglobitev dolin. Tako kot " glaciofluvialne terase se tudi te zajedajo v živoskalno podlago, pokriva pa jih bolje ali slabše ohranjena fluvioperiglacialna prodna nasutina. Razločki med terasami pa se kažejo tudi v njihovi različni ohranjenosti ter preperelosti proda. Tudi pri teh je vsaka nižja terasa obenem tudi mlajša ter ustrezno manj preperela. Vsa ta opažanja nas ponovno prepričujejo, da je bila menjava nasipanja ter sledečega globinskega vrezovanja v kvartarju docela klimatsko pogojena in da je prišlo prav zaradi izredno učinkovite globinske erozije po vsaki ledeni dobi tudi do tolikšne poglobitve dolin (150-200 m).

KARTA

1. Morenski nasipi günške poledenitve [günz 1 );
2. Morenski nasipi mindelske poledenitve;
3. Morenski nasipi riške poledenitve;
4. Morenski nasipi starejšega würma (würm 1 - njih starost znaša po berilijevi metodi 70.000 let);
5.Morenski nasipi mlajšega würma (würm 1 - njih starost znaša po berilijevi metodi 20.000 let);
6. stadial,ni morenski nasipi (prvi zastoj ledenikov pri njihovem umikanju z moren mlajšega würma - würm 2);
7 - 15 Terase:
    I B (sestavlja jo galciofluvialni prod donavska poledenitve,
   I A (sestavlja jo glacofluvialni prod gunške poledenitve - günz 1 ),I Aa (sestavlja jo glaciofluvialni prod günške poledenitve günz 2), I (sestavlja jo glaciofluvialni prod mindelske poledenitve), ,II (gre za dvoje teras z majhno višinsko razliko, starejšo II a, sestavlja glaciofluvialni prodiške poledenitve, mlajšo II b pa ustrezna nasutina starejšega würma würm 1 , ponekod prod starejše terase potone pod mlajšega), III (sestavlja jo glaciofluvialni prod, ki se je naložil ob prvem zastoju ledenikov pri njihovem umikanju z moren starejšega würma - würm 1 ), IV (sestavlja jo glaciofiluvialni prod mlajšega würma - würm 2), V (sestavlja jo glaciofluvialni prod, ki se je odložil ob prvem zastoju ledenikov pri njihovem umikanju z moren mlajšega würma - würm 2), VI - IX (ostale kasnoglacialne in holocenske terase);
16. Periglacialni pobočni drobir riške poledenitve;
17. Periglacialni pobočni drobir wurmske poledenitve (wurm 1 in wurm 2);
18. Fluvioperiglacialni prod ter ustrezna terasa mindelske poledenitve;
19. Fluvioperiglacialni prod ter ustrezna terasa riške poledenitve;
20. Fluvioperiglacialni prod ter ustrezna terasa wurmske poledenitve (wurm 1 in wurm 2);
21. Kasnoglacialni in holocenski vršaj