Zgodovina

Andrej Valič
ZBIRKA ARHEOLOŠKIH PRVIN RADOVLJICE Z OKOLICO
(vir: Radovljiški Zbornik 1992, str. 15-22)

Zbiranje arheološkega kulturno-materialnega gradiva iz radovljiškega okolja je zelo dolgotrajno, postopno in v analitični primerjalni fazi. Njegovo zapisovanje je bilo objavljeno posamično v časovnih presledkih v različnih arheoloških, zgodovinskih in literarnih virih. Poteka Je zelo dolgo časa. Kopiči se po drobcih. Začetek sega v srednjeveški čas. Po časovni razporeditvi traja s presledki že skoraj pet stoletij. Znane posamične najdbe s kraji najdišč in antikvarični zgodovinski pregled nam še vedno le zaznamujejo osnovno in okvirno podobo ter vizijo davne arheološke preteklosti.

Starejši opisi najdb so pomanjkljivi, okrnjeni in lapidarni. Nadaljevanje preučevanj in dopolnjevanje vedenja je odvisno od interdisciplinarnega razvoja arheološke vede, števila najdišč, njihovega obsega in celote, povezav različnosti najdb ter stopnje raziskanosti v širšem geografsko-kulturnem prostoru.

Na znanih radovljiških najdiščih do sedaj ni bilo večjih in obsežnejših arheoloških izkopavanj. Bila so le manjša naključna ali identifikacijska arheološka sondiranja. Leta 1906 je bilo prvo poizkusno sondirano najdišče naključno odkritih skeletnih grobov v Predtrgu pri Radovljici (W. Šmid), leta 1959 rimskodobna stavba v Rodinah in leta 1968 grobišče na starem farnem pokopališču ob cerkvi v Radovljici (A. Valič).

Najdbe s še starejšo oznako časa odkritja so zaznamovane kot naključne in edine, delno ohranjene ali neohranjene, pogrešane ali izgubljene, odnešene in razkropljene pri posameznikih in v različnih muzejih. Pri opisih so izpuščene okoliščine najdbe in ledinska imena krajev najdišč. Sporočila posameznih najditeljev so priložnostna in strokovno pomanjkljiva. Muzejska hramba do sedaj odkritih arheoloških najdb je delna. Številčno stanje in obseg najdb je skromen. Nekatere so ohranjene in deponirane v Narodnm muzeju v Ljubljani, v Gorenjskem muzeju v Kranju in v Tehničnem muzeju na Jesenicah. V muzeološki predstavitvi se odražajo velike vrzeli in praznine.

Po sledeh zgodovinskih virov z antikvaričnim pregledom zapisov o arheološkem gradivu omenjam zgodovinarja A. Linharta (17561795), domačina iz Radovljice. Znano je, da je pripadal krogu humanističnih razsvetljencev in izobražencev Ž. Zoisa (1747-1819) in V. Vodnika (1758-1819). V svojem ·Poskusu zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, 1 - 2· (Versuch einer Geschichte von Krain) iz leta (1788-1791) je v dodatku zapisal potopisni lapidarni pregled rimskodobnih nagrobnih spomenikov iz kranjske dežele (str. 436 438). Nastala je večja in znana pregledna zbirka. Iz domačega radovljiškega in leščanskega okolja ter drugih srednjeveških gorenjskih mest Kranja in Škofje Loke, šmartna ob Savi (današnjega Stražišča pri Kranju) navaja odkrite in vidne napise rimskih nagrobnikov. Bili so vzidani v steno cerkva. Izpričevali so antično duhovno povezavo, poreklo in staro krajevno preteklost. Iz Radovljice in Lesc nam sporoča o štirih kamnitih rimskih nagrobnikih. V uvodnem delu zapisa najdišča-kraja navaja prvi zapis o arheološkem spomeniku W. Lazia iz leta 1551, zdravnika z Dunaja (1514-15651).

Rimski nagrobni napis M. Larti Dribalo iz Lesc, ki ga J.L. Schoenleben (1590 - 1633) omenja v svoji ·Carniola antiqua et nova Annales· iz leta 1681, A. Linhart kot prvi locira v farno cerkev v Lescah (9lika 1 ). Arhivski viri omenjajo, da je bil ponovno odkrit leta 1735 v času beneficiata Geargiusa Sigefridusa, ko so temeljito obnavljali leško cerkev. Rimski nagrobni napis Rio Q. Pavlinia, ki ga je Lazia opazil v Loki na Gorenjskem in ga prav tak~o navaja A. Linhart, slovenski epigrafik J. Šašel locira v prvotno najdišče-kraj v Lescah. (Loški razgledi 30. 1983,13). Znani laški arhitekt menih Augustinus Tyffernus z začetka 16. sto. v svojem rakopisu iz leta 1507 navaja še dva rimska nagrobnika iz Radovljice. Po današnjih mnenjih sta oba nagrobnika iz bližnjih cerkva v okolici Radovljice in sta pogrešana.

Linhartov strnjeni pregled vidnih rimskih nagrobnih napisov je zasnova kasnejši deželno-muzejski lapidarni zbirki v Ljubljani. Leta 1821 se je ustanavljal Deželni muzej v Ljubljani. Njen kurator je bil grof Franc Hohenvart. Slovesno odprtje Deželnega muzeja, predhodnika današnjega Narodnega muzeja (ustan. leta 1921 ), je bilo leta 1831 . V usodni zgodovinski in literarni preplet se vključuje tudi nemški spis arhivarja prof. Richterja o Bohinju in Ajdovskem gradcu v Bohinju v ·lllyriches Blatt (20. april 1821). V tem času je ostajalo ob strani slovensko narodno življenjsko vprašanje prvobitnega zgodnjesrednjeveškega staroslovanskega arheološkega izročila. Zgodovinsko povezavo s pokristjanjevanjem Slovencev in ljudsko izročilo s krajem dogajanja na Ajdovskem gradcu nam je duhovno ovekovečil F. Prešeren v literarni stvaritvi v Uvodu Krsta pri Savici z objavo leta 1836. Naznanil je zgodnjesrednjeveško staroslovansko arheološko novino in ledino s krajem najdišča. Šele po prelomu stoletja in med prvo svetovno vojno se nam s poizkusnimi arheološkimi iskanji in potmi W. Šmida z Labor pri Kranju (1875-1951) prek Kranja in Predtrga v povezavi z Žalami pri Radovljici, Ajdovskega gradca v Bohinju odkrije leta 1905 na nekropoli na žalah v Srednji vasi v Zgornji bohinjski dolini staroslovansko arheološko gradivo. Grobni pridatki se pritikajo najstarejšemu staroslovanskemu kulturnemu obstoju iz 10. stol.

Število odkritih rimskih nagrobnikov se kljub intenzivni sodobni gradnji vse do danes ni spremenilo. Kot stalnica ostaja nespremenjeno. Z občasnimi odkrivanji v sosednjih najdiščih se spreminjajo pogledi na naselitveno podobo in kultiviranje v arheoloških dobah. Vse naselitvene sledi kažejo v ravničasto, terasasto odprtem svetu tega ožjega okolja manjša naselbinska jedra in zaselke.

Sredi 19. stoletja sledijo, zbirajo, zapisujejo in poročajo o več krajih najdišč rimskodobnih kovancev. Dopolnjujejo se numizmatične muzejske zbirke. Veča se pregled različnih rimskodobnih razmer in dogajanj. jeseni leta 1851 so našli večje število rimskih kovancev v Slatni pod Dobrčo. Zakladno najdbo je sestavljalo 442 rimskih kovancev iz 2. stoletja našega štetja. Jeseni leta 1858 so odkrili v Lescah, ob poti v smeri Radovljice, drugo zakladno najdbo rimskih kovancev. Prešteli so 800 bronastih in 40 srebrnih novcev. Najditelj jih je predal kovaču. Obsežna najdba je bila zaznamovana in identifiicirana le z nekaj novci rimskega cesarja Dioklecijana (284-305) in naslednikov iz 4. stoletja. O njej poroča zgodovinar P. Hitainger v Novicah leta 1859 (št. 17, str. 161 ). Svoj odmev in pomen je našla novica o najdbi v centralnih avstrijskih kraljevocesarskih strokovrvih poročilih.

Leta 1865 sta bila v Kropi odkrita dva keltska novca z napisom Adnimati iz 1. stoletja pred našim štetjem. Označujeta nam prvi znak keltsko - noriškega železarjenja v krajih pod rudonosno Jelovico. Do današnjega dne sta ostala osamljeni najdbi iz pozne keltskolatenske dobe

Leta 1888 K. Deschman iz Deželnega muzeja v Ljubljani, proučevalec bronastodobnih koliščarjev iz Ljubljanskega barja, objavi v Vodniku Deželnega muzeja v Ljubljani osamljeno najdbo bronastodobnega meča z Lancovega pri Radovljici, nad sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke. V času muzejskega dela kustosov A. Mullnerja (1888-1903) in kasneje W. Šmida (1905-1909) v Deželnem muzeju se odkrivajo in množijo nova najdišča in posamične najdbe. Prvi v svoji zgodovini železarstva (izšla leta 1909) na podlagi zbranih bronastih in železnih najdb pregledno obdela kulture kovin iz bronaste, železne, rimske in srednjeveške dobe. Naš rojak W. Šmid odkriva skeletne grobove iz časa preseljevanja ljudstev v Kranju in v Predtrgu pri Radovljici ter staroslovanske skeletne grobove na Bledu, v Bohinjski Srednji vasi in v Mengšu. Arheološko kulturno gradivovo objavl v Carnioli 1 v letu 1908. Po prelomu stoletja leta 1904 deluje ob romarski poti od Brezij prek Mošenj in Bleda do Bohinja znani samouk in posrednik starin Jernej Pečnik (1835---1914) z Dolenjskega. Sporoča nam, da je prekopal nekaj (rimskih?) gomil ob poti v Mošnje. Omenja pa tudi rimske najdbe.

Ohranjevanje arheološkega krajevnega izročila in preučevanje je tesno povezano z vrsto strokovnih raziskovalcev, poznavalcev in ohranjevalcev krajevne zgodovine in njenega različnega zgodovinskega gradiva. Omenim naj M. von Zoisa, župnika in konservatorja F. Avsca iz Lesc (od leta 1919-1943), župnika A. Verbajsa iz Kamne Gorice (od leta 1890-1907), župnika in pisatelja J. Jalna iz Rodin (18911966), advokata in planinskega pisatelja dr. Jakoba Prešerna iz Begunj (1888-1975), prof. zgod. S. Lapuha in H. Uršiča ter umetnostnega zgodovinarja dr. C. Avguština iz Radovijice.

S temeljnim arheološkim opisom se sprehodimo po najdiščih. Sledimo razvrstitvi v ,arheološko dobo, kulturno stopnjo in relativen čas obstoja odkritega kulturnega predmeta. Deli najdb nam predstavljajo dolge .dobe in povezujejo dolgotrajno človeško ustvarjalno delo.

Leta 1888 so nad sotočjem obeh Sav slučajno odkrili najstarejšo kulturno in časovno sled človeka na tem območju. Po naključju so našli kratek bronastodobni meč (dolžine 38,5 cm~. (Slika 2). Kulturno se vključuje v stopnjo mlajše bronaste dobe in v čas Ha horizont 8. stoletja pred našim štetjem. Na njivi so pred drugo svetovno vojno odkriti bronasto sulično ost dolžine 19,2 cm (slika 3). Po tipološkem izgledu sodi v isti kulturni in časovni horizont kot tudi preostale bronastodobne posamične najdbe bodal s planine Lipance in iz Belščice v Karavankah. Sporadično, osamljene in edine najdbe na različnih krajih nam izkazujejo občasno in prehodno zadrževanje človeka na teh mestih in v omenjenih časih.

V starejši železni dobi zasledimo trajnejšo in gostejšo poselitev in kultiviranje Gorenjske. Rudonosni površinski sloji železa s kopanjem in taljenjem po obronkih gora nudijo stalnejšo poselitveno vez. Pridobljeno železo zamenjujejo za druge kulturne dobrine in bronasto okrasje: fibule, zapestnice, prstane, bojne sekire in železne sulične osti. Kepe železne žlindre odkrivamo na vseh znanih najdiščih begunjskega, blejskega in bohinjskega okolja.

Na ravnici pod Malim vrhom (988 m), ki ji domačini pravijo ·Na njivcah·, v neposredni bližini gradu Kamen nad Begunjami tiči pod .travnato rušo debel kulturni sloj keramičnih kosov razbitih posod, ostankov živalskih kosti goveda, vepra in jelena ter pogornine. Na robu strmine je bila grajena kamnita varovalna ograda. Zatočišče je imelo izjemno vzvišen, ugoden, zavarovan in dominanten položaj.

Bilo je na prisojni, zavetrni jugozahodni strani pod strmim skalnatim robom gore, nad sotočjem dolin Drage in Blatnice. Njeni prebivalci so imeli pregled po ravnici v smeri proti Lescam in Radovljici. Kraj grobišča te naselbine ostaja neznanka. Znani slovenski geograf A. Melik predvideva po dolini Drage preko Zelenice in Ljubelja prazgodovinsko pot in povezavo s Koroško. Podobne naselbine na vzvišenih mestih, nad vhodi ali izhodi iz dolin so zaznavno odkrite nad Selom in Breznico, na sedlu pod Blejskim gradom, na Gori sv. Lovrenca in na Gradišču nad Bašljem, na Vrtižnjeku nad Tupaličami nad vhodom v Kokrško dolino in na Puštalu nad Trnjem nad vhodom v Selško dolino in na Ajdovskem gradcu v Bohinju ter na Dunaju pri Jereki v zgornji bohinjski dolini.

Na vrhu Broščarjevega klanca, med Spodnjim Otokom in černivcem, in na ledini hruševju·, na vrhnjem robu brega potoka Dobruša je več vidnih, a neraziskanih skupin zemeljskih gomil. Pred nedavnim so pri izkopu jarka za telefonsko napeljavo prek gomile odkrili žarni grob (enega ali več?). Najdbe so raznesli. Po naključju so se znašli v muzejski hrambi le posamični predmeti grobne celote: dve železni sulični osti in železna tulasta sekira (sliki 3, 4). Po oblikovnih značulnostih ,in po grobni sestavi jih uvrščamo med najdbe iz starejše klasične železne dobe in v čas okoli 6.-4. stoletja pred našim štetjem.

Podobne najdbe je mogoče odkriti v grobovih Dolenjske. Železni sulici in bojna sekira ustrezajo moški bojni opremi tistega časa. Po načinu pokopa se soočamo z halštatskodobnim posoškim in dolenjskim kulturnim vplivom. Naselbina tega grobišča ostaja neznana.

Najdbe in sledi poselitve iz kasnejših rimskih časov so pogostejše in številčnejše. Sodimo, da je bilo v srednjerimskem cesarskem času (2.-4. stol.) več manjših posamičnih naselitvenih jeder po nižinskih krajih, ob poteh ali na križpotjih. Vsa niso bila istočasna. Po odkritem in znanem gradivu se med seboj kulturno in časovno razdvajajo, izključujejo in časovno prekinjajo. Obsegajo relativni in kulturni večstoletni razpon antične provincialne kulture.

Rimski nagrobniki iz Lesc, Radovljice in Begunj nam le delno izpričujejo rimskodobno romanizirano podeželsko življenje ter njihovo materialno kulturno povezavo s takratnim provincialnim upravnim središčem Emono (današnjo Ljubljano) in smeri glavnih poti, ob katerih se je pretakalo rimsko življenje. To mnenje nam dovoljuje nagrobni napis na zelenem kamnu (tufu) iz Lesc, kjer se omenja dekurion civitas Emone, in rimski glineni vrčki, oljenka in bronasta zapestnica z Rodin.

Nemirne in nevarne razmere tega časa na svojevrsten način ilustrirajo odkrite zakopane in skrite zakladne najdbe številnih rimskih kovancev v Slatni pod Dobrčo (2. stol.), v Lescah (3.-4. stol.), v Vrbi (4. stol.) in v jami v Gobovcih (4. stol.). Posamične novice pa so našli tudi v Kamni Gorici (3.-4. stol.), v Begunjah in na Rodinah. Izkazujejo nam zadrževanje prebivalcev rimskega obdobja na Gorenjskem, njihove poti, pa tudi težave. človek, ki je zakril in zakopal novce, se ponje ni več vrnil. Zastavlja se nam vprašanje, kaje bil pravi vzrok za to. Poleg nagrobnih kamnov, ki so imetje socialno premožnejšega in višjega rimskega sloja, so zaznavna in ohranjena še skromna sporočila o najdbah rimskodobnih oIjenk v Ljubnem in na Brezjah. V Gorenjskem muzeju se hrani edinole rimska glinena oljenka z Brezij (slika 5).

Na robu ravnice, na ledini “V ključeh” pod vasjo Rodine (po Linhartu Rodne), ob stari cesti Otok-Breznica-Moste, v glavni smeri Kranj-Trbiž, so bili leta 1959 odkriti temeji treh rimskih zidanih stavb. Na tem kraju govori Ijudsko izročilo o obstoju samostana. Znotraj dvojno ograjenega, večjega in obsežnega obora je na različnih stranicah posamično pozidanih troje stavb. Dve sta enoprostorni in pravokotni, tretja pa je večprostorna. V celoti je bila izkopana triprostorna stavba-bivališče v jugozahodnem predelu. Pod ruševinskirn slojem na tleh so bili izkopani zapuščeni in raziskani značilni rimski predmeti: glineni vrčki (slika 6a, 6b), oljenka s predstavitvijo krilatega konja Pegaza, bronasta zapestnica, železen bojni nož latenoidnega porekla (slika 5, 6c) in tudi morska školjka. V severozahodnem prostoru je bil pokopan odrasel moški pokojnik vskrčenem položaju. Podobni pokopi v hišah ali ob njih so nam poznani v Želečah na Bledu in v Šenčurju pri Kranju. Zanimiv je arhitekturni okvir gradnje. Stavba je sestavljena iz treh pravokotnih prostorov (notranje površine 143.60 m2) različne velikosti. Vsaka ima svoj vhod na prednji strani, na različnih mestih. Prednja razgibana fasada je obrnjena proti jugovzhodu, proti prihodu iz kranjske smeri. Zadnja stran je bila ravna in je obrnjena proti gornjesavski smeri. Notranji deli sten in tal so bili ometani, pobeljeni in čisti. Ogrevalnih naprav nismo odkrili. Zunanje stranice niso bile ometane. V zunanji vogal severovzhodnega prostora je bil vzidan obklesan kamen iz zelenega kamna. Lomili so ga na bližnjem osamelcu pod vasjo, kjer je viden kamnolom;. prim. sliko - 7 in aksiometrično predstavitev temeljev in ohranjenega tlorisa 7a). Študija rekonstrukcije ruševin kaže nizko pritlično stavbo z enokapno streho.

Še več različnih rimskodobnih naključnih najdb v krajih okoli Radovljice izpričuje živIjenje v tem času. Slučajno so našli mozaične kamenčke v Mošnjah, neznane rimske predmete v okolici Begunj in Poljč in dele glinenih cevovodov v Kropi (slika 8 ) in na Otočah. Podobno napeljavo so imeli tudi rimskodobni prebivalci Emone.

Iz časa preseljevanja ljudstev so doslej iz sondažnih izkopavanj znani skeletni grobovi iz Predtrga, ob današnji Ljubljanski cesti. V starejše obdobje staroslovanskega poselitvenega jedra se vključujejo tudi slučajne najdbe keramičnih fragmentov, okrašenih z valovnico iz Dolnice v Predtrgu.

V staroslovanski čas se veže odkrit skeletni pokop z železnim nožem ob baru pri farni cerkvi v Radovljici. Staroslovansko prvobitno poselitev tega okolja od 7. do 12. stol. izpričujejo odkritja glinenih lončkov, okrašenih z valovnico, v Begunjah in Smokuču ter na Ajdni nad Potoki. Srednjeveški zgodnji zgodovinski pisani viri in druge indicije ter odkrita staroslovanska grobišča v Bodeščah nad Savo, v Smokuču, v Mostah in na Bledu navajajo na možnost, da bodo odkrite najdbe iz tega časa še v drugih bližnjih krajih okoli Radovljice.

V bližnji okolici mesta Radovljice so znane, a ne dovolj raziskane ledine, poimenovane ·gradišče·: na Vodiški planini nad Kropo (1139 m) na obrobju Jelovice, nad dolino Drage (1050 m) pod Begunjščico, kjer zapirajo Drago klini Praprotnika (954 m), Lukenjskih Peči (1078 m), Gradišča, Ojnice in Ovčenikov (1053 m). V sklop gorskih skrivališč in zavetišč sodi tudi Gradišče pod Babjim zobom nad Kupljenikom (824 m). Na vrhnjem levem robu strmega brega reke Save pa so znana gradišča v Bodeščah, v Radovljici in na Željski Dobravi nad sotočjem Tržiške Bistrice in Save. Kraji in Ledine gradišč niso arheološko opredeljeni z najdbami. Njihov značilen odmaknjen " zemljepisni položaj narekuje domnevo, da so služili in bili pripravljeni kot začasna zavarovana mesta za primer sile in nevarnosti. Arheološko pozornost je vzbujalo ledinsko ime ·Žale· v neposredni bližini Predtrga pri RadovIjici. Sodobno gosto urbanizirani in pozidani novi del mesta je ostal do danes brez pričakovanih arheoloških ostalin in v nasprotju s primerom odkritega staroslovanskega grobišča na Žalah v Bohinjski Srednji vasi.

Arheološko kartiranje krajev najdišč po zemljepisnem reliefu Radovljice z okolico in z njihovim obsegom raziskav nam daje nezavidljivo sliko sestavljanke in končno zastavlja tudi vprašanje arheološke kulturne in časovne celote.